Kovani deli se proizvajajo s postopkom kovanja. Kovanje je razdeljeno na dve vrsti: vroče kovanje in hladno kovanje. Vroče kovanje je kovanje, ki se izvaja nad temperaturo rekristalizacije kovine. Povečanje

temperatura lahko izboljša plastičnost kovine, kar je koristno za izboljšanje intrinzične kakovosti obdelovanca in zmanjšanje verjetnosti, da bo počil. Visoke temperature lahko tudi zmanjšajo odpornost proti deformacijam

kovine in zmanjšati tonažo potrebnih strojev za kovanje. Vendar pa obstaja veliko postopkov vročega kovanja, natančnost obdelovanca je slaba in površina ni gladka. Nastali kovani deli so nagnjeni k

poškodbe zaradi oksidacije, razogljičenja in gorenja.

Hladno kovanje je kovanje, ki se izvaja pri temperaturi, nižji od rekristalizacijske temperature kovine. Na splošno se hladno kovanje nanaša na kovanje pri sobni temperaturi, medtem ko se kuje pri temperaturi

višja od običajne temperature, vendar ne preseže temperature rekristalizacije, se imenuje kovanje. Za toplo kovanje. Toplo kovanje ima večjo natančnost, bolj gladko površino in nizko odpornost proti deformacijam.

Kovani deli, oblikovani s hladnim kovanjem pri sobni temperaturi, imajo visoko obliko in dimenzijsko natančnost, gladko površino, nekaj korakov obdelave in so primerni za avtomatizirano proizvodnjo. Veliko hladno kovanih in hladno

žigosane dele je mogoče neposredno uporabiti kot dele ali izdelke brez potrebe po strojni obdelavi. Vendar pa med hladnim kovanjem zaradi nizke plastičnosti kovine lahko med deformacijo pride do razpok in

odpornost proti deformacijam je velika, kar zahteva stroje za kovanje velike tonaže.

Vroče kovanje se uporablja, ko je obdelovanec velik in debel, material ima visoko trdnost in nizko plastičnost. Ko ima kovina zadostno plastičnost in količina deformacije ni velika ali ko je skupna količina

deformacija je velika in uporabljeni postopek kovanja vodi do plastične deformacije kovine, vroče kovanje se pogosto ne uporablja, temveč hladno kovanje.

Da bi opravili čim več kovanja z enim segrevanjem, mora biti temperaturni razpon med začetno temperaturo kovanja in končno temperaturo kovanja pri vročem kovanju čim večji.

Če pa je začetna temperatura kovanja previsoka, bo to povzročilo preveliko rast kovinskih zrn in povzročilo pregrevanje, kar bo zmanjšalo kakovost kovanih delov. Splošno uporabljene temperature vročega kovanja

so: ogljikovo jeklo 800 ~ 1250 ℃; legirano konstrukcijsko jeklo 850 ~ 1150 ℃; hitrorezno jeklo 900 ~ 1100 ℃; običajno uporabljena aluminijeva zlitina 380 ~ 500 ℃; titanova zlitina 850 ~ 1000 ℃; medenina 700 ~900 ℃. Ko je temperatura

blizu tališča kovine bo prišlo do taljenja medzrnskih snovi z nizkim tališčem in medzrnate oksidacije, kar bo povzročilo pregorevanje. Prežgane praznine

se med kovanjem radi zlomijo